KUSTOSINJA IN KURATORKA


Izraz kustosinja (lat. custos; čuvaj, varuh) uporabljamo za muzejsko ali galerijsko znanstveno uslužbenko (največkrat umetnostno zgodovinarko), ki dela z zbirko, jo proučuje in zanjo skrbi ter občasno prireja tudi razstave. Lahko bi rekli, da je skrbnica kanona.


Umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc je v slovenski jezikovni prostor v zadnjih letih vpeljala izraz kuratorka, saj so se razmerja na področju umetnosti spremenila in temu je sledila tudi diferenciacija poklicev. Kot eno izmed ključnih razlik je izpostavila dejstvo, da kustosinja in kuratorka nista zavezani isti resnici.


Kaj dela kustosinja in kaj kuratorka?

Kustosinja je pri svojem delu tradicionalno zavezana k objektivni obravnavi danega materiala, medtem ko kuratorka lahko izbira tisto, čemu bo pri svojem delu zavezana (bodisi umetniškim kriterijem bodisi političnim prepričanjem), in pri tem izumlja tudi svoje koncepte in vsebine, posledično za razstave pa nova dela umetnikom celo naroča. Umetnostna kritičarka Pia Brezavšček pravi, da je razlika med njima tudi ta, da je sodobni feminiziran poklic kuratorke – v primerjavi z avtoritativno vlogo kustosinje kot skrbnice kanona – v podporni vlogi servisa in da zato kuratorka opravi veliko več skrbstvenega dela.
























Knjigi Beti Žerovc, s katerima je v slovenski jezikovni prostor vpeljala izraz kurator.


Kaj je skrbstveno delo?

Po definiciji skrbi, ki sta jo predlagali Bernice Fisher in Joan C. Tronto je skrb v najbolj splošnem pomenu »dejavnost, ki vključuje vse, kar delamo za vzdrževanje, nadaljevanje in obnavljanje našega sveta, da bi lahko vsi v njem živeli najbolje, kot je mogoče. Ta svet vključuje naša telesa, naše osebnosti in naše okolje, vse to, s čimer si prizadevamo stkati kompleksno mrežo, ki vzdržuje življenje«. Skrb torej vključuje vse dejavnosti, ki so potrebne za ohranjanje in nadaljevanje življenja v vzdržni blaginji in za zagotavljanje enakih pogojev za vse.


Za koga ali kaj skrbi kustosinja?

Kustosinja skrbi za primerno hranjenje umetniških del in muzejskih predmetov v zbirki, spremlja njihovo stanje v depojih, v razstavišču in pri njihovi manipulaciji s prenosi, prevozi in spremembami pogojev hranjenja. Skrbi za dokumentacijo stanja predmetov in sprememb, ki so nastale zaradi poškodb in restavratorskih posegov. Skrbi, da so podatki o muzejskih predmetih hitro dosegljivi in dostopni zainteresiranim uporabnikom. Evidentira tudi sorodno in za muzej zanimivo gradivo na terenu in predlaga njegovo pridobitev v zbirko. Pripravlja dokumentacijo, ki omogoča navzkrižno evidenco ali preglede po različnih ključih, in kataloge s specializirano vsebino informacij. Zbira dokumente in informacije o predmetih, ki so lahko listine, upodobitve, fotografije in reprodukcije ali bibliografije, jih ureja in oblikuje strokovne interpretacije zbranega gradiva.

Za koga ali kaj skrbi kuratorka?

Da kuratorka opravi več skrbstvenega dela kot kustosinja, potrjuje izjava Petje Grafenauer, kuratorke in predavateljice na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ki je na vprašanje, kaj obsega delo kustosinje, leta 2009 odgovorila: »Obstaja velika razlika med muzejskim delom z zbirko in delom, ki ga opravljamo kuratorji. Naše delo si predstavljam kot neke vrste skrb za umetnino, razstavo in umetnika, komunikacijo z umetnikom – če je mogoče, tudi pri postavitvi razstave – in vse drugo, kar je treba opraviti, da razstava zaživi. Takšno delo lahko vključuje zelo raznolika opravila: organizacije prevozov, logistiko, obveščanje javnosti, čiščenje razstavnih prostorov, zabijanje žebljev, pisanje spremnega besedila, montiranje DVD-projektorjev …«


Poklic kuratorke je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prešel od posameznih predstavnic v večjih likovnih središčih na širše področje in se dokončno uveljavil v svetu umetnosti. Z ekspanzijo kuratork pa so postajale vedno glasnejše tudi polemike o posledicah, ki jih ta prinaša s seboj, hkrati pa so po svetu vzniknile tudi najrazličnejše šole za kuratorje. Kot Beti Žerovc ugotavlja v knjigi Umetnost kuratorjev (2010), pa so te postale kaj kmalu preveč podobne druga drugi: namesto da bi nudile teoretično znanje ali poznavanje umetnosti, svoje slušatelje, ki se po zaključku izobraževanja največkrat vrnejo v lokalno okolje, usmerjajo k nabiranju znanj iz organizacije, iskanju sponzorjev, mreženju ... Tako je izjemno problematično, da sama umetnost v »umetnosti« prihaja na vrsto za vsemi drugimi področji.


FEMINISTIČNO KURIRANJE

Feministično kuriranje si prizadeva širiti obzorja ljubiteljev/ic umetnosti in strokovne javnosti na način, da bi se v vsakem »partikularnem« delu najprej naučili prepoznati njegovo univerzalnost. Katja Kobolt kot primer feminističnega kuriranja navede ljubljanski Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk:


»Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je od ustanovitve leta 1996 organizator letnega transdiciplinarnega festivala Mesto žensk. To je feministični kuratorski projekt, ki ponuja platformo izključno umetnicam, teoretičarkam in aktivistkam. Čeprav festival premišljeno prevprašuje idejo ženske umetnosti, ga nenehno kritizirajo, da ustvarja nekakšen uspoljeni umetniški geto. Organizatorke so festival začrtale kot eksperimentalen, odprt za avtorice, ki eksperimentirajo, brišejo ali prečijo meje različnih umetniških žanrov. Že od začetka je cilj festivala, da doseže širše in raznoliko občinstvo ter njegovo aktivno participacijo. Festival ima tudi izobraževalno vlogo pri širjenju boljšega razumevanja eksperimentalne umetnosti in sodobne teorije. Kot mednarodni festival Mesto žensk predstavlja umetnice z vsega sveta, tudi iz kultur, ki v Sloveniji niso dobro poznane. Poleg glavnega selekcijskega kriterija ženskega avtorstva je festival vsako leto organiziran okoli pomembne umetniške, kulturne ali družbeno politične teme. Čeprav Mesto žensk spada med mednarodno uveljavljene in priznane projekte, pa pomanjkanje financ ne narekuje zgolj prekarnih delovnih pogojev za umetnice in producentke, temveč določa tudi omejitve programa in kuratorskih projektov. Zaradi pomanjkanja denarja je doslej na festivalu sodelovalo zelo malo umetnic, za katere bi lahko rekli, da spadajo v prevladujoč kanon sodobne umetnosti. Te so svoje delo na festivalu predstavile bodisi pred svojim 'velikim uspehom' v mednarodnem sistemu umetnosti bodisi zaradi svoje politične in emocionalne zavezanosti projektu. Zato omejene finančne zmožnosti tako rekoč predpisujejo kuratorski pristop onkraj kanona.«


Glej tudi KANON, ALTERNATIVNA UMETNOST, FEMINISTIČNA UMETNOST.


Viri:
Pia Brezavšček, »Katerega spola je telo umetnosti? O dveh telesih umetnosti in paradoksu moškega plesalca«. Šum, 9. 8. 2016, spletni dostop.
Ida Hiršenfelder: »Ne hodimo v službo, hodimo delat«, Dnevnik, 10. 10. 2009, spletni dostop.
Majda Hrženjak, »Uvod«. V Razsežnosti skrbstvenega dela, Majda Hrženjak, ur. (Ljubljana: Sophia, 2018), vi-viii.
Asta Vrečko, »Kuratorji kot sodobni politiki«, Pogledi.si, 11. 3. 2012, spletni dostop.
Zavod RS za zaposlovanje, »Opis poklica kustos«, spletni dostop.

Dodatno branje:
Beti Žerovc: Umetnost kuratorjev. Vloga kuratorjev v sodobni umetnosti. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2010.