PERFORMANS

GLEDALIŠKA PREDSTAVA
V gledališču gledališki umetnik (igralec, režiser, dramaturg, scenograf, kostumograf, skladatelj, koreograf itn.) uprizarja izmišljene zgodbe, ki se pri klasičnih oblikah gledališča imenujejo drame. V gledaliških predstavah je gledališki umetnik s svojimi tehničnimi znanji in veščinami predstavnik zgodb in karakterjev (Aristotel je v svoji Poetiki zgodbo imenoval mythos, karakter ethos, predstavo ali spektakel pa opsis). Tako kot v reprezentativnih demokratičnih političnih sistemih, kjer ljudje na volitvah izvolijo svoje predstavnike (reprezentante), da jih zastopajo v parlamentu, tudi v gledališču gledališki umetnik, ki ga ponavadi izvoli določen umetniški talent, zastopa nekaj, čemur pravimo fikcija: pisateljev izmislek zgodbe, ki ponavadi ni resnična, saj stvarnost zgolj posnema (mimesis), zato pa je – če je količkaj dobra in ne gre za fantazijsko literaturo – toliko bolj verjetna).


Umetnostna teorija tovrstnemu tipu umetniškega predstavništva, kjer se zamišljene ideje ali vsebine, ki imajo (ne)posredno zvezo z vsakdanjo stvarnostjo, po načelu posnemanja ali izražanja pretvarjajo v primerne umetniške forme in žanre (komedija, tragedija, burleska, roman, kratka zgodba, akcijski triler, portret, krajina, tihožitje itd.), pravi reprezentacija. Reprezentacija je torej pretvarjanje resničnosti v nekaj, kjer je stvarnost »ponovljena« z umetniškimi sredstvi, da bi jo javnost – bralci, gledalci ali poslušalci – sploh opazila. Zato pravimo, da gledališka reprezentacija spekularno (vidno) z gledališkimi sredstvi (npr. dramsko igro) pretvarja v spektakularno (razvidno).


PERFORMANS
V primeru performansa umetnica ne predstavlja (reprezentira) nikogar razen same sebe s svojim telesom in svojo umetnostjo. Stvarnosti ne posnema in je ne pretvarja v izmišljene zgodbe s pripadajočimi literarnimi ali gledališkimi oblikami, temveč se odloči stvarnost ustvarjati, dejanskost udejanjati in resničnost uresničevati s svojim dejanjem - performansom, ki je umetnost tega, kar umetnica postaja, s tem ko deluje. Lahko bi rekli, da preprosto deluje s tem, kar (v življenju) uteleša. To počne iz prepričanja, da del stvarnosti, medčloveškega ravnanja ter njenega telesa in življenja ni ustrezno zastopan v umetnosti, znanosti, politiki ali ljubezni. Umetnost se odloči uprizarjati s tem, kar (še) nima svojih »reprezentanc« v naštetih oblikah družbenega življenja; s tistim, kar nemara nima drugega kakor »golo življenje« - s svojim telesom. Za svoje dejanje, ustvarjanje ali uresničevanje pa ima umetnica načrt. Ponavadi mu rečemo scenarij ali partitura, vendar je njegov izid pri performansu za razliko od gledališke predstave, ki je ob svoji predstavitvi pred javnostjo gotova (njen izid v obliki predstave je za ustvarjalca jasen), v več smislih ne-gotov.


Za razliko od gledališke reprezentacije se v primeru performansa stvarnost, dejanskost ali resničnost na svoj negotovi način - četudi v skladu z načrtom - odvijajo in nastajajo sproti, pred našimi očmi, običajno v povezavi s telesom umetnice. Zato pravimo, da imajo izključno in samó prezenco (pripadajo situaciji), niso pa vključene (reprezentirane) v polju tega, kar v neki družbi velja za razvidno. Četudi pripadajo družbi (imajo prezenco), vanjo v resnici niso vključene. Prav zato, ker performans uteleša družbeno izključenost žensk, je v 70. letih 20. stoletja postal pomembna feministična umetniška forma. (FEMINISTIČNA UMETNOST, FEMINIZEM).


Performerka z umetnostjo performansa zaradi njegove negotovosti gledalca postavlja v položaj, ko mora s svojim dejanjem gledanja ali ravnanja v procesu gledališkega sodelovanja vidno pretvoriti v razvidno. Performerka gledalca naslovi kot kandidata za njeno predstavništvo, kot nekoga, ki mora to, kar je izključno prisotno ali navzoče, vključiti na razviden način. »Gledališče« se pri performansu odvije šele v gledalčevi glavi, v njegovi sposobnosti razumevanja, interpretiranja in v njegovi občutljivosti. Proces vključevanja vidnega v razvidno bi lahko v temelju imenovali tudi proces politike. Performans za razliko od gledališke predstave nima ponovitev, njegova edina ponovitev je v gledalčevi glavi. To je mogoče, ker tudi gledalec ni nič drugega kot telo.


MARINA ABRAMOVIĆ: RITEM 0
Ritem 0 (1974) je zadnji performans v izštevanki (seriji) desetih performansov Marine Abramović, ki so se začeli z Ritmom 10 (1973). Umetnica je na mizo v Studiju Morra v Neaplju razmestila 72 predmetov (med njimi so bili: vrtnica, peresce, parfum, med, kruh, grozdje, vino, škarje, skalpel, žeblji, kovinska cev in pištola z enim metkom) in gledalcem dala naslednje navodilo:


Na mizi je 72 objektov, ki jih lahko gledalec na meni uporabi, kakor želi.
Performans.
Jaz sem predmet.
Med performansom za vsa dejanja, ki se utegnejo zgoditi, prevzemam polno odgovornost.
Trajanje: 6 ur (od 20:00 do 2:00).


»Začelo se je docela neškodljivo. Nekdo jo je obrnil. Nekdo drug ji je roke postavil v odročen položaj. Nekdo se je je dotaknil na precej intimen način. Nato se je ta napolitanska noč začela pregrevati. Po treh urah so gledalci z britvicami z nje zrezali že vso obleko. Tekom četrte ure so iste britvice začele raziskovati njeno kožo. Nekdo je zarezal v njen vrat, da bi lahko posesal njeno kri. Na njenem telesu se je odvilo nekaj manjših spolnih napadov. Njena predanost delu je bila takšna, da se očitno ne bi upirala niti posilstvu niti umoru. Zaradi njenega vztrajnega odpovedovanja lastni volji, kar ponavadi pri ljudeh prebudi psihološki razkroj, se je med gledalci začela postopoma oblikovati zaščitniška skupina. Ko je nekdo na Marinino glavo prislonil pištolo, ji namestil roko okrog nje in ji dal prst na sprožilec, se je med frakcijami občinstva začel odvijati spopad,« je o dogodku poročal umetnostni kritik Thomas McEvilley.


Marina Abramović se je kasneje dogodka spominjala takole: »Spoznala sem, da če občinstvu prepustiš izbiro, te lahko ubije … resnično sem se počutila zlorabljeno: zrezali so obleko z mene, prebodli moj trebuh s trni vrtnice, nekdo iz občinstva je nameril pištolo v mojo glavo in nekdo se je temu uprl in mi jo vzel iz rok. Performans je ustvaril resnično nasilno vzdušje. Po natanko šestih urah, kot je bilo načrtovano, sem vstala in začela hoditi proti občinstvu. Vsi so zbežali, da bi se izognili dejanski konfrontaciji. Nihče se ni bil z mano sposoben soočiti kot s človekom.«


PERFOMATIV
Beseda performans izhaja iz lingvistike. Že slovenski jezikoslovec Stanislav Škrabec je v 19. stoletju opazil, da med besedami obstajajo takšne, ki niso nič drugega kot dejanja. V 50. letih preteklega stoletja jih je angleški lingvist J. L. Austin v svoji knjigi Kako napravimo kaj z besedami (1955-62) poimenoval performativi. To so besede, ki učinkujejo kot dejanja že s tem, ko jih izrečemo (za razliko od konstativov, s katerimi kaj sporočamo ali izrazimo). T.i. govorna dejanja so npr. besede »Prisegam! Obljubim! Razglašam!«. Tudi “Da!” pri poroki je govorno dejanje. Govorna dejanja imajo stvarne posledice. Edini performativ, za katerega ni mogoče ugotoviti, ali je resničen ali ne, je »Lažem!« Ta je nerazrešljiv, saj ob govornem dejanju ne moremo ugotoviti, ali v trenutku, ko oseba ta performativ izreka, resnično laže ali govori resnico.


PERFORMATIVNO GLEDALIŠČE
Tako kot performans tudi gledališke predstave danes niso izključno fiktivne, razvidne in gotove. Številne so mešanica elementov, ki pripadajo npr. dramskemu gledališču, in elementov, ki bi jih lahko pripisali performansu. Kadar gledalec pri gledaliških predstavah ni povsem »na varnem« (kadar ni ločen od predstave, ki jo iz oddaljenosti opazuje kot gotov umetniški izmislek), ponavadi rečemo, da gre za oblike »performativnega gledališča«. V njih se zgodi, da npr. igralec Marko Mandić s svojo zasebnostjo nenadoma izstopi iz vloge Hamleta, ki jo igra, potem pa se v naslednjem prizoru odpravi nazaj v igro Hamleta.



NALOGA
Nauči se na pamet Hamletov monolog »Biti ali ne biti«. Med deklamacijo komentiraj verze: kako jih razumeš, občutiš, doživljaš? Nato se vrni k Shakespearovim verzom. Nastala bo improvizirana oblika performativnega gledališča.